Srčno-žilnim boleznim se zaradi preprečevanja in zdravstvenih ukrepov (vpliv na povišan krvni tlak, strjevanje krvi, maščobe in sladkor v krvi, prevelik delež maščobe v telesu, kajenje, pretirane vsakodnevne psihične obremenitve in premalo telesne dejavnosti) v zadnjih desetletjih posveča precej pozornosti – z vidika sistematične in poglobljene gibalne, prehranske in duševne obravnave še zdravega posameznika s tveganji ali osebe po bolnišničnem zdravljenju pa pogosto premalo.
Možganska kap je ena tistih bolezni, ki je z vidika posledic zelo nepredvidljiva, tveganje za nastanek pa se krepko zviša po 60. letu starosti. Najpogostejši vzrok za pojav možganske kapi je strdek krvi, ki zamaši žilo arterijo proti možganom ali v njih, pa tudi pok žile in posledična možganska krvavitev.
Krvni strdek in s tem zamašena žila preprečujeta oskrbo določenega dela možganov s krvjo in kisikom, to se največkrat zgodi pri starejših osebah.
Možganska krvavitev je manj povezana s staranjem, pomeni pa kopičenje krvi ter pritiskanje na okoliško tkivo/del možganov. Oba vzroka lahko na možganih pustita trajne posledice in okvare v njihovem delovanju, vračanje v življenje pred pojavom kapi pa je lahko delno ali popolnoma uspešno.
Zamašitev ali pok žile se lahko zgodi v različnih delih možganov, lahko je manj ali bolj obsežen, zdravljenje pa dovolj zgodaj ali pozno. Razpon posledic možganske kapi je zato precej širok – od blažjih posledic, ko se posameznik brez vidnih težav vrne v vsakodneven življenjski ritem, do zahtevnejšega stanja, ko ne more skrbeti zase ali pa ga okrnjena telesno-miselna zmogljivost pri vsakodnevnem življenju ovira.
Po ustreznem čim bolj zgodnjem zdravljenju in rehabilitaciji lahko doseže stanje, ko sicer samostojno opravlja osnovna življenjska opravila in skrbi zase, to pa ne pomeni, da je poskus vračanja telesne in umske zmožnosti na raven pred dogodkom končan. Kronično bolezensko stanje zahteva prilagoditev življenjskega sloga in redno ukvarjanje z lastnim umom in telesom!
Če oseba morda šepa na eno nogo zaradi posledic kapi, je z vidika telesne dejavnosti in vadbe nujno iskati rešitve. Rešitve pa je smiselno iskati tudi, kadar je stanje izrazito slabše (motnje miselnih procesov, zbranosti in sporazumevanja, nezmožnost samostojnega premikanja, motnje koordinacije gibanja telesa) ali pa posledice niso opazne (razlike ali spremembe pred dogodkom in po njem so premajhne, da bi jih svojec, bližnji ali družinski zdravnik »čez prst« opazil, strokovnjak s področja gibanja pa jih ob pogovoru, strokovni oceni in meritvah lahko zazna).
Spopadanje s posledicami
Osnova načrta gibalne obravnave je podobna kot pri drugih kroničnih nenalezljivih boleznih, pri vsaki izmed njih pa morajo biti cilji prilagojeni: a) specifičnim značilnostim bolezni; b) konkretnim posledicam bolezni pri posamezniku; c) stanju telesa in uma posameznika; d) sprotnemu odzivu in prilagoditvam telesa/napredku.
Da bi nadvse natančno oblikovali cilje (kar je pri možganski kapi še posebno pomembno) in pripravili konkreten načrt gibalne obravnave, je treba natančno ugotoviti stanje gibalnih sposobnosti (še posebej mišične moči, koordinacije gibanja in ravnotežja; po dolgotrajnem ležanju pa je pomembna tudi ocena srčno-žilne in dihalne zmogljivosti ter gibljivosti).
Pri možganski kapi se gibalna aktivnost in proces dolgoročnega vračanja v stanje pred boleznijo začneta z urejenim krvnim tlakom, postopnim povečevanjem obremenitve in čim manj naglimi spremembami tlaka (npr. zadrževanje dihanja, hitre spremembe položajev telesa, nagel prehod iz nizke obremenitve v visoko).
Ker je glavna posledica okvarjen živčni (možganski) sistem, je treba nanj najprej vplivati tudi z vidika gibanja. Hitrejše okrevanje živčnega sistema se praviloma zgodi v prvih šestih do dvanajstih mesecih, zato je smiselno dati poudarek na gibalne sposobnosti, ki spodbujajo povečano aktivnost živčnega sistema (koordinacija gibanja, ravnotežje, natančnost, tudi mišična moč v prilagojenem režimu).
Posameznika z vidika gibanja sicer lahko utrudimo, vendar ne toliko, da posežemo v njegovo varnost in samostojnost. Če oseba že v spočitem stanju ni samostojna ali pa ne more dolgo stati, izvedba poteka v sedečem ali ležečem stanju – če strokovno predvidevamo, da bo lahko nekoč stala na nogah, jo poskušamo redno postaviti v okoliščine stoječega položaja, ki so dovolj varne in hkrati pod strokovnim nadzorom.
Kljub dejstvu, da je po prvem letu okrevanje mnogo počasnejše, pa je pomembno, da posameznik z načrtno gibalno obravnavo, prilagojeno trenutnemu stanju, vztraja več let, dolgoročno.
Poleg poglavitnega cilja vplivati na živčni sistem mora vzporedno slediti tudi razvoj področij telesne zmogljivosti, ki posredno in neposredno vplivajo na varnost (moč mišic, ki nosijo telo in ga držijo vzravnanega; ravnotežje in vaje vzpostavljanja stabilnosti sede in stoje; koordinacija gibanja posameznih okončin in med premikanjem celotnega telesa).