Bilo je še v naši nekdanji skupni domovini, ko je moja pokojna mama podedovala parcelo; ker je želela, da se vrnem domov iz Škofje Loke in Ljubljane, kjer sem služil svoj kruh, mi je to parcelo podarila. Povem naj, da je bila ta parcela last starega ata Ivana, ki jo je dobil v letu 1929, ko je jugoslovanski kralj Aleksander izvedel agrarno reformo, tako da je vzel zemljo samostanom in farovžem. Po mojem je imel mnogo več pameti kot »osamosvojitvena vlada«, ki je RKC »vrnila« tudi zemljišča in gozdove, ki niso nikoli bili njihova last. Ne zamerim jim, kajti verjetno so bili prepričani, da bodo zato prispeli v nebesa. Preliminarno sem opravil preizkus zazidljivosti in hitro ugotovil, da ima v okolici svoja domovanja veliko tedanjih veljakov, ki so preprečevali, da bi tam lahko kdo postavil svoj bodoči dom. Tudi poskus spremembe namembnosti parcel v »demokraciji« je propadel. Prišli so novi veljaki in novi interesi, tako da zopet nisem uspel biti »spet Nazarčan«. Kar nekaj nas je bilo, ki smo želeli tam graditi, sam vem najmanj za štiri ali pet. Že po naših prizadevanjih pa so na parcelah »za Kloštrom«, kot smo rekli nekoč, dobile status zazidljivosti in bile pozidane druge parcele, ki so bile integrali del kmetij v bližini. Naše ne, pač nimamo pravih imen in priimkov.
In nato poplave. Leta 1990, 2012, še kakšna vmes in nato letošnja 4. avgusta. O sami poplavi sem veliko napisal v časopisih in povedal na TV Slovenija in ne bom ponavljal. Povem naj samo, da sem bil globoko razočaran nad vašimi »prizadevanji« za občane. Če se ne bi oglašali nekateri drugi, javnost sploh ne bi vedela, da obstajajo neke Nazarje, da je to občina in da so bili nekateri njeni občani hudo prizadeti v ujmi, župan pa jih niti obiskal ni. Bil pa je opažen, kasneje, kako sredi rondoja usmerja javnega delavca, kje naj posadi kakšen grm ali rožico.
Sedaj vas vprašam, kako boste poskrbeli za nadomestna zemljišča tistim, ki jih je oblast, bivša in sedanja, zapeljala s tem, da je komunalno uredila zemljišča na poplavnem območju in tako ogrozila njihova življenja in premoženje? Veliko poznam takih, ki si to želijo. Ali veste, da je »za Kloštrom« dovolj prostora za vseh približno 30 nesrečnikov (ocena občanov), ki bi mogoče želeli zapustiti ogrožena območja? Ali boste po hitrem postopku spremenili v zazidalno zemljišče parcele, ki so tam, kjer se skoraj nihče ne ukvarja s kmetovanjem, mogoče kakšen »polkmet«, parcele pa so varne pred poplavami in plazovi? Ali bo občina preselila prebivalce iz obrtne cone na varno, ali pa bo potrebna nova povodenj in nove žrtve, življenjske in materialne? Omenjena parcela z začetka pa ni več v moji lasti, da ne boste mislili, da gre pri tem za kakšen osebni interes.
Gospod župan, če se boste angažirali za to stvar tako, kot ste se za zaščito nekaterih direktorjev javnih ustanov v bližnji preteklosti, vam bo mogoče uspelo.
Mitja Zupan, Ljubljana