Slovenia
An article was changed on the original website

Kje je ta Slovenija in zakaj imata fizik in prevajalka s seboj toliko fotoopreme?

Razsežnosti Casablance. Foto: Matic in Carmen Pirc

Ljubezen v Maroku. Foto: Matic in Carmen Pirc

Slikovit Sidi Bou Said v Tuniziji. Foto: Matic in Carmen Pirc

Osrednja tržnica v Casablanci. Foto: Matic in Carmen Pirc

Tradicionalni metin čaj v Alžiru. Foto: Matic in Carmen Pirc

Modra mošeja v Carigradu. Foto: Matic in Carmen Pirc

Kamele, Mavretanija. Foto: Matic in Carmen Pirc

Dekleta v tradicionalnih nošah, Mavretanija. Foto: Matic in Carmen Pirc

Barve in oblike Carigrada. Foto: Matic in Carmen Pirc

Pogled na nočni Carigrad, Lotti hill. Foto: Matic in Carmen Pirc

Cafe des Delices, Sidi Bou Said, Tunizija. Foto: Matic in Carmen Pirc

Okusen tajin v Casablanci. Foto: Matic in Carmen Pirc

Stara Casablanca. Foto: Matic in Carmen Pirc

Tudi to je Tunis. Foto: Matic in Carmen Pirc

Lov na rekord in promocija ljubezni, miru in okoljevarstva

Matic je že v Mavretaniji kazal prve znake bolezni. Ko sva dobila izvide, je zdravnik preprosto dejal: »Na žalost imaš tudi malarijo.« A kljub zapletom sta prva dva tedna in prvih osem držav od načrtovanih 196 pustili dober vtis.

Za nama je prvih trinajst dni potovanja in s tem tudi prvih osem destinacij. Gre za potovanje oziroma projekt 196xLJUBEZEN, v sklopu katerega bova poskušala obiskati vseh 196 neodvisnih držav sveta. Zakaj poskušala? Zato, ker sva prva Slovenca, ki sta prišla na tako noro idejo in nimava pojma, če bo to birokratsko izvedljivo. Že pred odhodom je namreč prišlo do mnogih zapletov s potnimi listi, pridobivanjem potrebnih dovoljenj in viz in tako naprej. Celotna zadeva je med drugim tudi eksperiment, če in kako lahko slovenski državljan prepotuje 'ves svet'.

V slabih dveh tednih sva obiskala osem držav - Turčijo, Tunizijo, Alžirijo, Maroko, Mavretanijo, Mali, Senegal in Gambijo.


Od Carigrada do Casablance

Projekt se je začel 31. avgusta, ko sva prispela v Turčijo, na najino prvo destinacijo - Carigrad, kjer sva preživela dva dni. Nastanjena sva bila v hotelu v starem mestnem jedru, kar je omogočalo enostaven dostop do osrednjih znamenitosti. Mesta podrobno seveda nisva mogla raziskati, sva pa obiskala mnoge znamenitosti. Popotniški nasvet: če se, kot midva, tudi vi navdušujete nad čudovitimi razgledi, predlagava, da obiščete And Hotel, ki nudi najlepši pogled na Hagijo Sofijo in Modro mošejo, ter Pierre Loti Hill, barviti hribček, poln simpatičnih gostilnic, stojnic in uličnih umetnikov, ki ponuja čudovit razgled na ves Zlati rog.

2. septembra bi morala leteti v Libijo, a so se ravno na isti dan razmere v državi zaostrile do te mere, da so zaprli mednarodno letališče v Tripoliju. Let, na katerem bi morala biti tudi midva, so tako preusmerili v Misurato, ki pa je po mnenju Libijca, ki sva ga pozneje spoznala v Tuniziji, prav tako nevarno kot prestolnica. Libijo sva torej zaenkrat morala izpustiti, a srčno upava (predvsem zaradi domačinov), da se spopadi v kratkem umirijo. Kdaj in če sploh bo obisk Libije mogoč, je zaenkrat še neznano, vizi pa sta sicer veljavni do 24. oktobra.

Namesto Libije, sva na ta dan letela v Tunis, glavno mesto Tunizije. Bila je nedelja, zato je mesto bilo precej bolj prazno, kot je običajno. Pozno popoldne sva šla do obmorskega kraja Sidi Bou Said, ki naju je navdušil s svojo modro-belo arhitekturo, ki močno spomnija na rajski grški otoček Santorini, a je cenovno precej dostopnejši. Nazaj do gostišča sva se odpeljala s taksijem, a sva hitro ugotovila, da je bila precej adrenalinska odločitev. Zgovorni šofer se je namreč tako vneto razgovoril, kako dobro pozna vsak kotiček mesta, da je v nekem trenutku spustil volan in zapeljal na robnik s tolikšno hitrostjo, da smo vsi trije poskakali po avtu. Da o izsiljevanju vozil, prehitevanju v škarje in ostalih dirkaških potezah sploh ne govorimo. Naslednji dan sva odšla do arheološkega najdišča Kartagina, popoldne pa sva se vrnila v slikoviti Sidi Bou Said, kjer sva si privoščila večerjo v restavraciji Café des Delices, ki se ponaša z razgledom na čudovito mestece in zaliv.

4. septembra sva letela v Alžir, glavno mesto Alžirije. Tu sva preživela le en dan, kar je absolutno premalo časa, da bi sploh lahko sodila o kraju. K sreči sva v naprej najela turističnega vodiča, ki je točno vedel, kaj pokazati, izpostaviti in pojasniti. Zvečer smo odšli na tradicionalno alžirsko večerjo. Po prvem vtisu se nama je mesto zdelo razgibano, vzdušje sredozemsko, ljudje pa izjemno prijazni.

Že takoj naslednji dan sva odletela v največje mesto Maroka, Casablanco, kjer sva preživela dva dni. Prvi dan sva si ogledala slovito mošejo Hassan II. Stavba je ogromna, polna barvitih detajlov, da človeka pač ne more pustiti ravnodušnega. Zvečer sva si v lokalni restavraciji privoščila tradicionalno maroško jed tažin. Gre za enolončnico iz mesa in zelenjave, ki običajno vsebuje tudi oreščke, suho sadje in cel kup začimb. Kuhajo in servirajo jo v posebni glineni posodi, po kateri ima jed pravzaprav svoje ime. Naročila sva zelenjavni tažin in enega s kozicami. Na koncu sva soglasno ocenila, da je slednji precej okusnejši. Naslednji dan sva si ogledala še stari del mesta, za razgled pa sva obiskala še restavracijo Sky. Poleg razhleda so vrtoglave tudi cene, zato sva naročilo izpustila.

Proti večeru sva se odpravila na letališče. Nad letališči v Afriki sva do sedaj precej pozitivno presenečena. Večinoma so sodobna in urejena. Vsa so opremljena s tako imenovanimi molilnicami, sobami, kjer se ob določenih urah veliko pripadnikov islamske vere zbere ob molitvi. 'Najslabše' oziroma najbolj nenavadno letališče do zdaj sva sicer videla lani v Dar es Salaamu, v Tanzaniji. Po velikosti namreč bolj spominja na kiosk kot na mednarodno letališče.

Vzponi in padci v Mavretaniji
Letalo je, kot je v Afriki očitno običajno, imelo zamudo, zato smo v Mavretanijo prispeli šele okoli enajste ure zvečer. Na presenetljivo modernem letališču naju je najprej pričakal plakat, ki izreka dobrodošlico v mnogih jezikih, med ostalimi tudi v slovenščini! Ah, balzam za dušo! Sledilo je dolgo čakanje na izdelavo vize, kar sva opravila uspešno, potem pa se je zapletlo pri pregledu potnih listov.

Iz nama neznanih razlogov so naju potegnili iz vrste in napotili k nadrejenem cariniku. V majhni sobici s preprogo za molitve sva bila midva in šest carinikov. Hoteli so vedeti, kdo sva, od kod sva, kje za vraga je 'ta Slovenija', kaj hudiča iščeva v Mavretaniji (da bi nekdo njihovo državo obiskal kot turist se jim pač zdi nepojmljivo) in zakaj imata fizik in prevajalka s seboj toliko profesionalne fotografske opreme. Kljub temu, da so bili cariniki ves čas prijazni, je bil proces strašno dolgotrajen in vseeno malce grozljiv - človek se vpraša, kam vso to zasliševanje pelje. Ironično se navkljub napisu 'Dobrodošli' prvič na potovanju nisva počutila dobrodošla. Spraševala sva se, kaj točno je bil kamen spotike. Če je to bilo najino državljanstvo, najini 'high-tech' potni listi (podajali so si jih iz roke v roko in jih z lupo in z občudovanjem opazovali), ali abnormalno število viz v njih. No, na koncu so rekli, da je to standardni postopek za vse, ki prvič obiščejo njihovo državo. Toliko, da boste pripravljeni, če se boste odločili obiskati Mavretanijo!

Naslednji dan nama je prijazen hotelski uslužbenec razkazal mesto, ki je bilo sicer zaradi peščene nevihte ovito v pesek. In takoj po izstopu iz avta sva v oči in usta dobila zajetno dozo peska. Zrna so nama še nekaj ur škrtala med zobmi. Zanimivo se nama je zdelo, da je nekje sredi izleta najin šofer ustavil pri mošeji, izstopil, naju zaklenil v avto in se udeležil popoldanske molitve. Pojasnil je, da so vsakodnevni obiski v mošejah pri njih obvezni in da se nespoštovanje verskih običajev lahko kaznuje celo s smrtjo.

Po izletu sva v zameno za zastonj prenočišče v čudovitem hotelu posnela še nekaj promocijskih fotografij, kar je mimogrede, čedalje pogostejša praksa in to ne le v svetu tako imenovanih 'vplivnežev', ki imajo več milijonsko bazo sledilcev na družbenih omrežjih. Stroški potovanja se lahko precej zmanjšajo vsakomur, ki lahko hotelu ponudi kakršne koli zanimive spretnosti ali znanja. Določeni hoteli in hostli so pripravljeni ponuditi zastonj prenočišče v zameno za promocijo, fotografiranje, organizacijo tečaja joge, ali celo za pomoč pri vzdrževalnih delih. Poznate tisti stari rek, ki pravi, da, če ne zmoreš plačati, pomivaj posodo? No, nekaj v tem smislu. Ponudnike prenočišč lahko kontaktirate po elektronski pošti in prijazno vprašate, če so zainteresirani za tovrstno sodelovanje. Možnosti za uspeh so seveda precej večje v času izven turistične sezone, ko so sobe povečini prazne, saj nimajo takrat ponudniki prenočišč s sodelovanjem pravzaprav ničesar za izgubiti.

Ko Afrika pokaže zobe
Matic je že v Mavretaniji kazal prve znake bolezni. Najprej ga je bolelo grlo, potem je začel še smrkat. Tipični simptomi prehlada. Ob prihodu v Gambijo pa se je pojavilo še nenormalno znojenje in občasni mišični krči. Ko sva se po ogledu Banjula odpravljala spat, je izgledal pošteno zdelan, zato si je izmeril vročino. Nameril je 38,5, a najinemu termometru ni za zaupati, sploh pa je Matic zatrjeval, da se počuti v redu. Za večerjo sva naročila par surovih strokov česna, čaj, jaz pa sem ga pitala z mešanico ingverja, cimeta in kurkume, ki jo vztrajno vlačim s seboj po Afriki, čeprav se zavedam, da bi me carniki ob odkritju nenavadnega praha gotovo obtožili tihotapljenja. V upanju, da se bo zjutraj počutil bolje sva šla spat. Ob treh ponoči me je zbudilo ropotanje. Matic je šel na stranišče, po poti pa se je zabijal v omare in glasno ter nepovezano govoril. Ko se mi je zbistril pogled, sem videla, da je čisto preznojen, na otip pa je kar 'gorel'. Bil je očitno dehidriran, zato sem ga po nekajminutnem prigovarjanju le prepričala, da morava k zdravniku.

Zdravstvene težave v tujini so nama doslej, hvala bogu, niso delale težav, misel na obisk bolnišnice sredi Afrike pa je malce strašljiva. Izbire ni bilo. Zaradi njegovih strašno bolečih mišic sva se le s težavo primajala do recepcije. Prosila sem jih za pomoč in eden izmed varnostnikov naju je pospremil do bolnišnice za turiste. Ker je ta bila zaprta, sva morala obiskati majhno lokalno bolnišnico. Na sprejemnem pultu sva razložila situacijo, potem pa so ga poslali v mini ordinacijo, kjer mu je medicinska sestra izmerila vročino, utrip in tlak, zdravnik pa ga je podrobneje pregledal in zaključil, da ima vnetje mandljev, a ga je za vsak slučaj poslal še v laboratorij na odvzem krvi. Čez nekaj minut sva dobila izvide, jih nesla nazaj k zdravniku, ta pa je preprosto dejal: »Na žalost imaš tudi malarijo.« Matic je reagiral kot da mu je naenkrat vse jasno, jaz pa v paniko. Čeprav je bilo sredi noči sem poklicala prijateljico, ki je zdravnica, naj mi še ona svetuje, kako naprej. Rekla mi je, naj zaupava presoji zdravnika in ubogava nasvete, saj so za malarijo v Afriki pač res strokovnjaki. Res sva ubogala. Zdravnik je predpisal noč v bolnišnici, nekaj infuzij za dehidracijo, zdravilo proti malariji, za grlo pa tablete Strepsils. Maticu so dali zasebno sobo z lastno kopalnico, kjer so zame prijazno pripravili eno dodatno ležišče. Dali so mu infuzijo in počasi je zaspal, jaz pa sem še nekaj časa po vsem mestu iskala bankomat, da plačam zdravstvene storitve (čeprav sem naslednje jutro ugotovila, da se kar dva bankomata nahajata le nekaj metrov od bolnice). Čez čas sem se mu pridružila in mukoma končno zaspala. Ko naju je zjutraj zbudila jutranja vizita, sem presenečeno ugotovila, da se Matic počuti veliko bolje. Zdravniki so predpisali še par dodatnih infuzij in dodali, da gre popoldne lahko že domov.

Kakšen kamen se mi je odvalil od srca! Malarija namreč ni hec; brez zdravniške oskrbe so posledice bolezni lahko usodne. Midva pa sva se zaradi precej močnih stranskih učinkov, ki jih včasih bojda povzročajo antimalariki, odločila, da zaščite ne bova jemala. Bedasta odločitev, a tole naju je izučilo! Sicer pa imava zdaj izkušnjo v eni izmed afriških bolnišnic in morava reči, da sva kljub temu, da gre za majhno stavbo z majhnimi prostori in obrabljenim pohištvom, presenečena nad čistočo in udobjem.

Konec dober, vse dobro
Čeprav sva že v prvih dveh tednih potovanja naletela na kup raznih zapletov, je vtis izredno pozitiven. Ljudje so večinoma izjemno prijazni, kraji so lepi, in tudi najin tempo je zaenkrat povsem znosen. A videli bomo, kako bo v prihodnje, urnik potovanja je namreč ravno v Afriki zelo natrpan, saj sva se iz varnostnih razlogov odločila, da tokrat dobiva le kratek vpogled v države; v tiste, ki bodo na naju na takšen ali drugačen način navdušile, pa se bova vrnila za dlje časa.

Edino, kar naju je doslej resnično zmotilo oziroma razočaralo, so ogromne količine odpadkov, ki so prisotne v vseh krajih, ki sva jih obiskala. Določena mesta ali vsaj njihovi deli se dobesedno utapljajo v smeteh. To so prizori, ki jih doma nismo vajeni, in se posledično mogoče ne zavedamo, kakšen ekološki problem predstavlja onesnaženost. Odločitev, da v vsaki državi izpeljeva 10 minutno čistilno akcijo, se tako zdi še bolj smiselna. Že res, da nama v desetih minutah ne bo uspelo počistiti celotnega mesta (čeprav naju ima, da bi poskušala), vseeno pa dajeva nek zgled, ki ima na domačine viden efekt. Že med najino prvo čistilno akcijo v Istanbulu se nama je namreč pridružila starejša gospa, ki je bila nad pobudo navdušena, v Senegalu pa nama je uspelo zbrati še več podpornikov ideje. Sicer pa, če bi vsak človek 10 minut na dan pobiral smeti, se bi napredek hitro poznal!

Glede na to, da je glavni cilj najinega projekta iskanje dokazov, da ljubezen obstaja in vlada povsod, pa ob koncu dopisa še veselo sporočava, da so obiskane države polne dobrih ljudi in iskrene ljubezni. Več o tem si lahko ogledate na najinem Instagram profilu.

Če tudi vi načrtujete potovanje v eksotične kraje, lahko vse informacije o zdravju, preventivi in cepivih najdete na http://www.zdravinapot.si, o pridobivanju viz in varnosti na poti pa si preberite na spletni strani ministrstva. Obe spletni strani sta razdeljeni po državah, zato je pridobivanje ustreznih podatkov zares poenostavljeno.

Več informacij o destinaciji pa lahko najdete na spletni strani Lonely Planet ali pa na popotniških blogih, ki nudijo informacije iz prve roke. Za to vam je seveda na voljo tudi najin blog, kjer si lahko preberete tudi več o projektu 196xLJUBEZEN


Z ljubeznijo,
Matic in Carmen

Prijavi napako

Football news:

CAS returned to PAOK 7 points. AEK Carrera may not qualify for the Champions League
Pep Pro Champions League: Real Madrid will knock us out if Manchester City are thinking about the next stage
Quique Setien: Barcelona can keep their title chances until the last round. A lot of things happen in football
Klopp confirmed that Henderson is out for the rest of the season due to injury
Pep on Manchester City's appeal to CAS: Confident in the club's arguments that we will be in the Champions League
Ronaldo remembered winning Euro 2016: it was the most important title of my career🏆 🇵 🇹
It is impossible to beat Ramos' penalty (there is only a Subasic save with a violation), but we know how he will hit next time