'Moja najljubša oseba se je naenkrat spremenila v pošast, ki me je izžela'

Beseda narcis. Kaj pomislimo ob tem? Najbrž na nekoga, ki se ima zelo rad. Morda na nekoga, ki je obseden s svojo podobo. Le malokdo pomisli na nočno moro, ki se v resnici skriva za takšno osebnostno motnjo.

Ob svetovnem dnevu narcistične zlorabe, smo se pogovarjali z Lili* (njeno pravo ime hranimo v uredništvu), ki je dve leti živela v toksičnem odnosu z domnevnim narcisom (uradne diagnoze niso postavili, a njegovo obnašanje je tudi po mnenju Lilijine terapevtke v sosledju s to diagnozo). Pa tudi s specialistko psihiatrije Mojco Zvezdano Dernovšek, ki se je med svojim delom že večkrat srečala tako z osebami z narcistično osebnostno motnjo kot tudi z njihovimi žrtvami.

Oseba z narcistično osebnostno motnjo tako kot mitološki lik Narcis občuduje samo sebe, prepričana je, da je nekaj posebnega in da si zato zasluži poseben položaj. Zaradi takšnega razmišljanja je v odnosu do drugih samopoveličevalska in izkoriščevalska. Vendar pa je to samo zunanja podoba, opozarjajo pri programu OMRA (akronim: Z večjo pismenostjo o duševnem zdravju do obvladovanja motenj razpoloženja). Globoko v sebi so namreč zelo prestrašeni, ranljivi in občutljivi ter zato stalno na preži, da bi se zaščitili.

Narcistična osebnostna motnja se torej odraža v obliki globoke potrebe po občudovanju, pretiranega občutka lastne pomembnosti in pomanjkanju empatije. Takšnim ljudem je pogosto skupno tudi, da so navdušeni le nad lastnimi idejami in stremijo k temu, da se vse vrti okoli njih, ne glede na stiske ljudi v njihovi okolici, ki jih takšno vedenje prizadene. Izraženi sta disocialnost (zanemarjanje pravic in občutkov drugih oseb) in dezinhibicija (težnja k nepremišljenim dejanjem kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje ter tudi hitro, nepremišljeno odzivanje, težave z zbranostjo in pozornostjo, neodgovornost, nepremišljenost in pomanjkanje načrtovanja).

Dolgotrajna zveza z osebo z izraženimi narcističnimi potezami lahko privede tudi do sindroma narcistične zlorabe, še opozarja program OMRA.

Od sorodne duše do nasilja

Lilijina zgodba se seveda ni začela temačno. "Na začetku odnosa je bilo čudovito. Prelepo, da bi bilo res. Mislila sem si, da sem spoznala sorodno dušo," pripoveduje eno leto po tem, ko je uspela oditi iz nasilnega razmerja in si poiskati psihološko pomoč.

Ujela sta se v praktično v vsem: "Imela sva podoben pogled na svet in podobne prioritete. Bil je očarljiv, skromen in nežen, a hkrati tudi tudi drzen, pogumen in bistroumen. Bil je nekaj posebnega, zaradi česar je hitro pritegnil pozornost vseh v prostoru. Šolske obveznosti je opravljal z levo roko in tudi na poslovnem področju je bil uspešen. Tudi njegovo družino in prijatelje sem hitro vzljubila. Bil je oseba, v družbi katere si si želel biti. In ta oseba se je zanimala zame."

Spoznala sta se na eni od študentskih zabav in že takrat je izkazal zanimanje zanjo, vendar pa se v razmerje nista pognala brezglavo. "Z menoj je želel preživljati veliko časa in mi pomagati pri vsaki malenkosti, četudi ga za pomoč nisem prosila. Bil je pozoren, in čeprav je včasih malce prehiteval stvari, me to ni odbilo. Mislila sem si le, da se je močno zatreskal vame."

Sprejel je tudi njene prijatelje, Lili pa je imela občutek tudi, da jo je na tistih področjih, kjer je bila sama šibkejša, odlično dopolnjeval. "Dajal mi je občutek varnosti, ko sem to potrebovala. Po dolgem času so se mi v trebuhu spet prebudili metuljčki. Mislila sem, da sem našla osebo, ki me navdihuje in ki ji lahko zaupam," pove.

V razmerje sta se podala približno pol leta po tem, ko sta se spoznala, in ni minilo dolgo, ko so se med zaljubljencema začele pojavljati prve težave. Matic* (ime hranimo v uredništvu) je naenkrat postal nasilen. Sprva jo je najbolj šokiralo, da je besen žalil njune prijatelje. "Da so leni, brez dela in smisla v življenju, nesposobneži, pijanci ... osebe, ki naju bodo izdale in ki se z nama družijo le zaradi koristi." Ko jim je stopila v bran, se je med njima vnel prepir, hude žaljivke pa so udrihale tudi po njej.

Tovrstni prepiri so se pogosto zgodili prav pred druženji z dotičnimi prijatelji, pripoveduje. "Preden sva prišla do zabave, sem bila že popolnoma iz sebe, razburjena in na robu joka. Zaradi vseh žaljivk in napadov sem se mentalno odmaknila, on pa je bil znova družaben, zabaven in šarmanten, brez sledu o kakršnih koli zamerah. Prijatelji so zato kot hladno kvečjemu doživljali mene".

Po eni strani jih razume, saj je tudi sama nasedla podobi, ki jo je Matic kazal javnosti, v njegovi pasti pa je ostala ujeta še veliko kasneje, ko se je psihično nasilje tudi vse bolj stopnjevalo. Krivdo za njegova dejanja pa je pogosto prenašala nase. "Mislila sem si, da je kolerik, da sem si njegov bes zaslužila, ker sem naredila nekaj narobe. Kvečjemu sem mislila, da me nima več rad. Občutek, da si ga ne zaslužim, je bil vse pogostejši. Nisem pa nikoli zares pomislila, da je mogoče nekaj narobe z njim," povzema svoje misli v tistem obdobju.

Ujet v črno-bel svet, lahko je angel ali hudič

"Pri fizičnem nasilju lahko modrice pokažeš, psihično pa je veliko bolj subjektivno in ga je zaradi manipulacij s čustvi težko sploh prepoznati," reflektira. Njuno razmerje je bilo ob tem prežeto tudi s trenutki sreče, za katere si je Lili prizadevala, da bi trajali čim dlje. A ti so bili vse redkejši in z njimi je usihala tudi njena psiha.

Po letu razmerja je prišel trenutek, ko je prvič predlagala razhod, vendar Matic nanj ni pristal in brez večjih težav jo je uspel prepričati, naj ostane. Poslužil se je solz, prošenj, dejal ji je, da si je ne zasluži, ob tem pa ji je vzbujal tudi krivdo, češ da se neprestano trudi zanjo, ona pa je nehvaležna in preobčutljiva. Čeprav Lili ne more oceniti, koliko njegovih besed je bilo izrečenih z resničnimi čustvi, je z njimi uspel preprečiti njen odhod.

Njun odnos se je za kratek čas popravil, a se je kmalu vrnil na ustaljene tirnice nasilja, ki pa se je vedno kazalo le za štirimi stenami. "Zanj sem bila neumna, ničvredna, nesposobna, nehvaležna hinavka in dvoličnica, konfliktna ženska, ki je solze uporabljala za dosego svojega cilja."  Kljub temu je vztrajala v razmerju, saj ni več vedela, komu naj verjame. Občutek je imela, da mora biti boljša zanj, saj je lahko le tako povrnila njegovo pozornost in ljubezen, ki jo je čutila na začetku razmerja. Že takrat ji je namreč nekajkrat dejal, da je od nje odvisno, ali bo angel ali hudič, saj da zanj sivine ne obstajajo.

Po skoraj dveh letih razmerja sta se odločila, da najameta stanovanje. "Vse bi moralo biti odlično. Dobila sem sanjsko službo, imela sem fanta, za katerega sem verjela, da je popoln, našla sva točno takšno stanovanje, ki sva si ga želela. Čeprav me je skušal prepričati, da pogodbo podpiše le on, sem vztrajala tudi pri svojem imenu na pogodbi," pove. Čeprav je bila nasilja deležna že tekom razmerja, pa ni niti slutila, v kako grozljivo situacijo se spušča s skupnim življenjem.

'Oči je imel steklene, pljuval je slino'

Kmalu po vselitvi je Lili zbolela. Njenih prošenj po miru ni upošteval, ko ga je potrebovala, ji ni priskočil na pomoč. Kljub temu da je bila vročična, brez energije in tudi fizično šibka, je svoj bes tudi takrat znesel nanjo. "V nekem trenutku sem verjela, da me bo napadel, jaz pa sem bila čisto nemočna, telo mi je popolnoma odpovedalo. Postalo mi je jasno, da to ni dobro, da moram proč. Zavedela sem se, da kar počne, ni prav," se spominja.

Tistega večera se je zlomila in ugotovila, da osebe, ki jo je imela najraje na svetu, ni več prepoznala. Prepoznala pa ni niti sama sebe. Zavedela se je, da jo je moškega, ki jo je nekoč navdihoval, bodril in spravljal v smeh, strah. "Njegov obraz se je fizično spremenil. Postal je zaripel, izstopile so mu žile, njegove oči so bile steklene, pljuval je slino. Bil je popolnoma brez empatije, brez obžalovanja. To ni bil več tisti moj ljubki medvedek, ki sem ga imela tako rada, da bi zanj naredila vse. Na njegovem mestu je stal krut nasilnež, pred katerim sem morala zbežati."

Po tem dogodku se je odločila končati zvezo. Vendar pa logistično ni bilo tako lahko oditi, tudi zato, ker je morala po le dobrih dveh tednih začeti iskati novo stanovanje. "Ko se je le dalo, sem spala pri sestri ali pri kakšni prijateljici. Vendar pa sem se morala nekajkrat vrniti tudi v najino stanovanje," pove. Skoraj vsaka njena vrnitev je s seboj prinesla tudi novo izzivanje Matica. Lili je začela takrat prvič doživljati tudi panične napade.

Ko je morala znova prenočiti v stanovanju, jo je Matic prosil za pogovor, vendar ga je zavrnila. Na njegovo provociranje mu dejala, da to ni ljubezen in da želi imeti mir. Iz afekta ga je udarila po ramenih, takrat pa jo je Matic grobo potisnil ob steno in jo začel dušiti. "Zbil me je na tla, jaz pa sem brcala in grizla, kot nisem še nikoli doslej. Samo ponavljala sem, naj gre proč, naj me pusti pri miru," pove. Uspela se mu je izviti in pobegniti v sobo, a jo je ujel in jo vrgel na posteljo, da je z glavo udarila ob lesen del posteljnega okvira. Vseeno je naposled uspela zbežati v kopalnico in se vanjo zakleniti. Tam mu je uspela povedati, da tako ne gre več in da njegovo obnašanje ni normalno.

Takrat se je tudi Matic skrušil in dejal, da ima prav, da si ne more pomagati in da vedno uniči vse, kar je dobrega. Za nekaj časa je zapustil stanovanje, ko pa se je vrnil, pa jo je prosil, naj pride ven. "Še vedno sem bila v šoku, iz kopalnice si nisem upala priti. Bila sem krvava, polna modric in s strgano majico. Če bi me videl takšno, bi se najbrž še bolj razjezil. Ker sem ga zavrnila, je znova prešel v napad in me obtožil, da ga čustveno manipuliram in da ga sploh nisem vredna."

Lili je po dveh letih uspelo pobegniti iz nasilnega razmerja. Na prijavo partnerja ni nikoli niti pomislila, saj tekom razmerja ni verjela, da zares doživlja nasilje. Se je pa obrnila na Društvo SOS telefon za ženske in otroke. "Že tekom razmerja sem se kdaj po prepiru zaupala prijateljicam, da mi povedo, ali pretiravam in ali sem resnično le preobčutljiva oz. sem se upravičeno postavila zase, ko sem se. A tudi prijateljicam včasih nisem verjela, saj se mi je zdelo logično, da bodo stale na moji strani," pove.

Na SOS telefonu so ji povedali, da je bila žrtev nasilja. "Čeprav si še danes to težko priznam, sem takrat sprejela ponujeno možnost za psihoterapevtsko svetovanje, ki ga vse od takrat obiskujem enkrat tedensko," prizna Lili. 

Leto dni po razhodu se rane počasi celijo, svoje odločitve za odhod pa ni obžalovala niti enkrat. "Čeprav si želim to obdobje čim prej pozabiti, ugotavljam, da brez pogovora ne gre. Najprej moraš vse predelati, da lahko dogodke pustiš za sabo. Tudi sicer si želim, da bi se o tem govorilo več. Sama na primer nisem niti razumela, kaj so osebnostne motnje. Če bi se o tem več govorilo, bi morda prej spregledala rdeče zastavice, morda bi tudi sebi bolj zaupala," še pravi.

Dernovškova: Zaščita samega sebe ni nekaj sebičnega

"Terapija je izjemno pomembna. Zelo tipično je namreč, da tekom takšnega razmerja žrtev krivdo za vse težave prevzame nase. Od vsega tega se mora 'detoksicirati'," poudarja tudi specialistka psihiatrije Mojca Zvezdana Dernovšek. Prepričana je, da bo Lili s psihoterapevtsko pomočjo čez čas uspela ubežati travmi, ki jo je doživela.

Vendar pa Dernovškova ob tem opozarja, da čeprav so narcisi zelo manipulativne osebe, tega ne počnejo z zavedanjem, da lažejo, temveč zato, ker so sami vase tako prepričani. "Prepričani so, da je njihov odziv upravičen zaradi napake, ki jo je naredila druga oseba," pove. Prav zato je tako pomembno ljudi ozavestiti o osebnostnih motnjah, tudi o narcistični. "Saj osebam ne bomo postavljali diagnoze, vendar pa bomo morda lažje začutili, da pri določeni osebi nekaj ni v redu. In takrat moramo začeti ščititi sami sebe. Ta zaščita ni nekaj sebičnega," poudarja.

Razloži namreč, da osebe z narcistično osebnostno motnjo z vsakim partnerskim odnosom doživijo razočaranje. "Ne gre jim. Tega, kar si želijo od partnerskega odnosa, ne morejo dobiti. Poskušajo pa seveda tako na silo kot zlepa, vendar jim ne gre. Podobno tudi v službah. Nekaj časa jim bo morda uspevalo, vendar zagotovo ne v nedogled," pove. Zato poudari, da je treba takšnim osebam postaviti mejo: "S tem človek ščiti tako samega sebe kot tudi osebo z osebnostno motnjo."

Kot piše Inštitut za razvoj človeških virov, se ocenjuje, da za narcistično motnjo trpi okoli desetina populacije. Nekoliko pogostejša je pri moških. Ob tem Dernovškova opozarja, da se tudi narcisi med seboj razlikujejo. Poznamo namreč visoko funkcionalne, srednje funkcionalne in nizko funkcionalne osebe z narcistično motnjo. Razlika pri njih je v tem, na katerih področjih se izrazijo njihovi neuspehi. Prvi bodo tako neuspehe večinoma beležili le v partnerskem odnosu, drugi tudi že na poslovnem področju, nizko funkcionalni pa že v vsakdanjem življenju. "Če mu ne postavimo meje, se oseba z izkušnjo narcistične osebnostne motnje ne more soočiti z realnostjo. Šele neuspeh jih lahko včasih, čeprav ne vedno, česa nauči," opozarja.

Podrobnejši prispevek o narcistični osebnostni motnji z dr. Mojco Zvezdano Dernovšek boste lahko prebrali v soboto.