Z njim smo se pogovarjali o trenutnih razmerah v Bologni, od koder prihaja ter o razmerah na področju kulture, umetnosti in Giorgiu de Chiricu.

Daniele Brandan. Foto: RTV SLO
Daniele Brandan. Foto: RTV SLO

Italijanski slikar, grafik, kipar in literat Giorgio de Chirico, najvidnejši predstavnik metafizične umetnosti (1888-1978), je eden najpomembnejših predstavnikov umetniških gibanj z začetka 20 stoletja. S svojim delom je močno zaznamoval obdobje v katerem je ustvarjal in pustil velik pečat na ustvarjalnem področju. 42 let po umetnikovi smrti njegova dela ne bi morala bolj sovpadati s časom, ki ga je zaznamovala pandemija. De Chiricojeva številna dela zrcalijo podobe praznih mest, samote, odtujenosti, negotovosti in strahu pred prihodnostjo.

Foto: Galerija - Muzej Lendava
Foto: Galerija - Muzej Lendava

"Ko so v Lendavi načrtovali razstavo niso niti slutili, kako zelo aktualna bo in kako močno bo pandemija zarezala v naš vsakdan," pove Daniele Brandani, lastnik zasebnega podjetja boraArte, ki ima razstavljena dela v zasebni lasti.

(Z njim smo se pogovarjali ob odprtju razstave in pred kratkim po telefonu.)

''Tudi mi si niti približno nismo predstavljali, da se bodo stvari odvijale tako, kot se. Časi za umetnost so sedaj izjemno težki. Umetnost je kot strast, kot ljubezen. Ko odkriješ pravo, veš da je to to in da se je potrebno vedno znova truditi, da jo obdržiš. Kljub težkim časom se ne smemo ustaviti, ker je to precej lažje kot premagati oviro. Rad bi povedal, da je veliko umetnikov na različnih področjih, a je za moje pojme tudi veliko vrhunskih umetnikov, z zelo domiselnimi idejami z zelo dobrim občutkom za umetnost, ki še morda niso dobili prave priložnosti za prepoznavnost. To rad primerjam z glasbo. Če nek umetnik, umetniško delo v meni sproži neka prijetna čustva, ni nujno da bo tako tudi pri drugih ljudeh. Enako je z glasbo. Nekaterim je všeč pop glasba, drugi imajo raje klasično glasbo. To pomeni, da je sleherna umetniška stvaritev v najširšem pomenu besede namenjena ljudem, ki se najdejo v njej, kar pa ne pomeni da mora ugajati vsem. Ampak tisti, ki se jih dotakne. Nismo supermarket.,' pojasni.

Foto: Galerija - Muzej Lendava
Foto: Galerija - Muzej Lendava

Kako se je začelo vaše sodelovanje z Galerijo-Muzejem Lendava?
Na njihovo pobudo. Vse se je odvijalo zelo hitro. Po nekaj klicih in elektronski pošti, me je obiskal direktor Dubravko Baumgartner. Povedal mi je, da si že več let prizadevajo za razstavo del Giorgia de Chirica, a da niso našli ustreznega zbiratelja. Nad deli, ki jih imam v domači zbirki, je bil navdušen. Kolegov iz Lendave do takrat nisem poznal, tudi Galerije-Muzeja Lendava, ne. Prvi vtis je bil zelo dober. Nekoliko bolje smo se spoznali in zelo cenim njihov odnos do umetnosti, zgodovine, kulture in vsega kar sodi zraven.

De Chiricojeva dela date stežka iz rok, ste dejali ob odprtju razstave.
Res je. Dela De Chirica je začel zbirati moj oče. Z umetnikom sta se spoznala v Rimu, pred več kot pol stoletja. Takrat sta se tudi dogovorila za sodelovanje, ki ju je lahko rečem na nek način usodno povezalo. Oče je namreč pripravil, uredil in oblikoval zelo obsežni katalog De Chirichojevih grafik. Gre za reprezentativno življenjsko delo De Chirica, projekt pa je tesno povezal mojega očeta tudi z De Chiricojevo družino. Zavedam se, da imam neizmerno srečo, da so v naši hiši, v našem domu njegova dela. Vsak dan znova jih občudujem, z njimi živim in diham. Ta dela imajo zame predvsem neizmerno emocionalno vrednost, ker so nenazadnje tudi dediščina mojega očeta. Ko sem se odločal za poklicno pot, sem poslušal svoje srce in šel po njegovi poti. Umetnost, umetniška dela so zame vir navdiha, občudovanja in seveda spoštovanja. Jaz to doživljam precej čustveno, kot čarovnijo. Zbirka Giorgia De Chirica je seveda najobsežnejša v naši hiši. Ob tem hranim tudi dela nekaterih drugih italijanskih umetnikov. Kiparja Umberta Mastroianni-ja, slikarja Fabricia Clerici-ja, Luce Alinari-ja, Walterja Coccett-e, nekaterih drugih. Od nekaterih imamo deset, dvajset kosov od nekaterih pa samo enega ali dva. Mislim, da je zelo pomembno da znamo ceniti in spoštovati domače umetnike.

Foto: Galerija - Muzej Lendava
Foto: Galerija - Muzej Lendava

Rekli ste, da De Chiricojeva dela težko pospremite iz hiše. Kakšni pa so bili vaši občutki, ko ste jih zagledali v Lendavi?
(zarosijo se mu oči in globoko vdihne). Tako približno (smeh). To je zelo težko opisati z besedami in nato še prevesti v angleščino (smeh). Popoldan pred dnevom odprtja razstave je bila na gradu res zelo dobra energija. Nisem si predstavljal, da bo to tako….Zelo me je prevzelo.

Je bil to vaš prvi obisk v Sloveniji?
Da. Nisem še bil v Sloveniji. Moram reči, da mi je bilo zelo všeč. Vse je urejeno, toplo… Ljudje so zelo prijazni in gostoljubni. Zelo so mi všeč lokalne jedi, nad žlahtno kapljico pa nisem bil povsod navdušen. Stvar okusa pač. Marca si marsikdo ni niti približni predstavljal, da bo epidemija tako globoko zarezala v življenja ljudi. Pri nas je bilo zelo hudo. In težko govorim o tem. Zavedam se tveganja za okužbo in posledic virusa, ki ga praktično ne moreš nadzorovati. Gre za nevidno stvar, ki je med nami.. Razmere so tako kot marsikje drugje po svetu močno spremenile potek našega življenja. Mislim, da bi ta previdnost in ''varnostna razdalja'' med ljudmi utegnili precej časa ostati med nami, tudi ko se razmere umirijo. In v teh časih se je izkazalo, kako pomembno vlogo ima tehnologija v naših življenjih. Ne samo zaradi komunikacije, pač pa tudi zaradi možnosti virtualnega ogleda različnih dogodkov. Sedaj ko so vrata kulturnih ustanov po nekod še vedno zaprta, jih lahko obiskovalci obiščejo predvsem virtualno bodisi preko računalnikov, tablic in mobilnih telefonov. Tako kot celotna država si tudi Bologna še zdaleč ni opomogla od posledic pandemije. Mesto bolj kot ne sameva. Za primer naj povem, da je tukajšnja avtocesta pred pandemijo vsako jutro in zvečer, ko so ljudje prihajali v službe in se vračali domov, bila zatrpana s pločevino. Vedno je bila precejšnja gneča. Zdaj pa je promet še vedno precej redek. Opazi se, da je nekoliko oživel tovorni promet, osebnih vozil pa je le za vzorec lahko rečem. Na žalost pa to tudi pomeni, da je očitno še veliko ljudi doma in ne hodijo v službo, oziroma da jih še veliko dela od doma. Začenjajo se dopusti in … ne vem kako bo.

Foto: Galerija - Muzej Lendava
Foto: Galerija - Muzej Lendava

Opažam, da se ljudje najraje zadržujejo doma. Tako tudi kulturne ustanove bolj kot ne samevajo. Tudi turistov, vsaj v našem mestu praktično ni. Kljub temu, da različne ustanove počasi odpirajo svoja vrata, obiskovalcev ni veliko. Razmere so še vedno precej težke. V ljudeh je še vedno strah in moram reči, da kolikor opažam, vsi dosledno upoštevajo preventivne ukrepe za preprečevanje širjenja okužbe s Covid-19. Srčno upam, da bodo prišli boljši časi.
Tudi sam sem v težki situaciji. Dejavnost s katero se ukvarjam, je povezana s kulturnimi dogodki, srečanji, poslovnimi sestanki, potovanji ... Sloni na sodelovanju z umetniki, umetnostnimi in prodajnimi galerijami. Zame je osebni stik ključnega pomena, ko se dogovarjamo za razstavo, predstavitve ali druge projekte. Zdaj, v teh časih je to zelo težko. Ustanove s katerimi sodelujem so pretežno še vedno zaprte, tiste ki so odprle svoja vrata, nimajo obiskovalcev ali je teh zelo malo, posledično imajo manj prihodka in varčujejo na vseh področjih. Veliko dogodkov je odpadlo ali so jih predstavili za nedoločen čas v prihodnost. Oktobra lani smo na primer izdali obsežno monografijo Atanasia Soldatija. Šlo je za skupni projekt fundacije uspešnega podjetja iz Parme, rojstnega mesta Soldatija. Parma je to leto kulturna prestolnica Italije.

To pomeni, da bomo očitno morali dogodke, razstave pripravljati tako, da bodo dostopne tudi virtualno. Na eni strani zaradi omejitev, ki jih je prinesla epidemija, na drugi strani pa tudi za tiste, ki bi si določen dogodek ali razstavo želeli ogledati, pa so iz oddaljenih krajev ali pa si jih iz različnih razlogov ne morajo ogledati osebno. Zadeve bomo morali pripravljati dostopne najširšemu krogu ljubiteljev umetnosti na drugačen način.

Načrtovanih je bilo kar nekaj dogodkov a jih, tako kot uradne prezentacije monografije zaradi znanih okoliščin, ne bo. Tudi razstav, ki smo jih načrtovali z drugimi umetniki, za zdaj ne bo. Meni sta odpadli tudi dve večji razstavi, ki sem ju načrtoval, ena bi morala biti v Neaplju. Kako je s podporo javnim kulturni ustanovam, žal ne vem. Zase lahko rečem, da sem bil deležen skromne pomoči. Omogočen nam je bil majhen zamik pri plačilu davčnih obveznosti, za marec in april pa sem prejel skupaj 1200 evrov pomoči. Mi smo na primer izgubili precejšen del prihodkov. Vso energijo usmerjam v to, da bi uspel obdržati podjetje in preživeti. Poslovanje kot smo ga poznali pred epidemijo, je bolj kot ne še samo spomin. Podobno je v restavracijah in v drugih storitvenih dejavnostih, ki zaradi posledic epidemije stežka preživijo. Ocenjujem, da je prihodnost tudi v naši branži v virtualnem svetu. To pomeni, da bomo očitno morali dogodke, razstave pripravljati tako, da bodo dostopne tudi virtualno. Na eni strani zaradi omejitev, ki jih je prinesla epidemija, na drugi strani pa tudi za tiste, ki bi si določen dogodek ali razstavo želeli ogledati, pa so iz oddaljenih krajev ali pa si jih iz različnih razlogov ne morajo ogledati osebno. Zadeve bomo morali pripravljati dostopne najširšemu krogu ljubiteljev umetnosti na drugačen način. Se pa moramo zavedati, da virtualni svet ne more nadomestiti osebnega stika in občutkov, ki prevzamejo obiskovalce, če si določena dela ogledajo v živo ali se udeležijo kulturnega dogodka.

Foto: RTV SLO
Foto: RTV SLO

V začetku pogovora ste dejali, da umetnost, umetniška dela radi primerjate z glasbo. Katera zvrst se vas najbolj dotakne?
Različno od razpoloženja, obdobja. Rad poslušam klasiko, heavy metal, rock, hard rock. Vse. Zelo mi je všeč tudi plesna glasba.

Radi plešete?
Zelo rad. Ampak ne znam. (smeh).

Kaj sicer radi počnete v prostem času? Sedaj ga ima marsikdo ima (ne po svoji krivdi) morda več kot pred nekaj meseci, pa vendar…
Da. Res je tako. Sicer pa v prostem času rad ustvarjam, fotografiram, zelo rad letim.

Letite?
Ko sem bil otrok, sem si srčno želel postati pilot. A ta moja velika želja se mi na žalost ni uresničila. Šolanje je bilo namreč zelo drago, jaz pa prihajam iz povprečne družine, ki si tega ni mogla privoščiti. In vse kar sta ustvarila moja starša, sta ustvarila s trdim delom. Bili smo zadovoljni, to je najpomembneje. Zdaj pa je pač tako da za letenje uporabljam dron. (smeh) Tudi to je nekaj.

Razstava Girorgia de Chirica pa bo na lendavskem gradu na ogled vsaj do konca oktobra.