Novak je ustanovitelj ene najbolj prepoznavnih slovenskih blagovnih znamk s hitro prehrano Lars & Sven, ki predstavlja verigo lokalov, v katerih osrednjo vlogo igrajo burgerji.

Minuli vikend je na družbenih omrežjih objavil zapis, v katerem razlaga, s kako velikimi izzivi se srečuje kot podjetnik; izjemno ga je obremenila zdravstvena kriza, po kateri okreva bolj sam kot s kakršnokoli pomočjo države, pa nad vse prej kot enostavno birokracijo se pritožuje.

Epidemija je zaustavila javno življenje in med drugim zaprla vrata gostinskih in drugih lokalov, vključno z Novakovimi. V spletni objavi zato razlaga, kako zelo težko se sooča s posledicami, ki so jih doživeli zaradi izpada dohodkov. Težko opazuje tudi, kako je za nekatere poskrbljeno, za druge pa precej manj. »Veliko, ki vas je v javnih in paradržavnih službah, uživa na morju, kolesih, pohodih, ste nasmejani in brezskrbni. Pripada vam dodatek za korono, dodatek za delo od doma, regres je bil že nakazan. Nekateri dobite celo dodatek za rabo lastnega prenosnika in uporabo domačega interneta,« piše in v nadaljevanju razkrije, da je v njegovi situaciji precej drugače.

Avtodom za regres

Samo da je poskrbel za zaposlene v svojem podjetju, je moral prodati lasten avtodom. »Denar od prodaje vozila je šel seveda še isti dan v podjetje, za izplačilo regresa 50 zaposlenim v našem podjetju. Iz rednega dela letos na žalost namreč ni dovolj, da bi ga izplačali. V javnem sektorju pa ni problem; če zmanjka, se izda nova obveznica in pade milijarda na račun. Kdo in kako jo bo odplačal, se nihče nikoli ne vpraša.«

Poudari, da je v njegovem poslu po navadi tako, da delovnik traja cel dan. »Običajno vstajamo ob peti, šesti uri zjutraj in zaključujemo pozno zvečer. Ne vemo, kaj je sobota, nedelja ali praznik. Samo da bi zvozili te težke čase za podjetja, ohranili zaposlitve (delavce in z njimi njihove družine) ter se rešili bančnih vislic.«

delo

Facebook

Zaposleni v Lars & Sven so dobili regres. A je moral njihov direktor, da jim ga je lahko izplačal, prodati svoje imetje.

Dihajo jim za ovratnikom

Da to še ni dovolj, mu podjetništvo, kot v zapisu pravi nadalje, otežuje tudi kompleksna birokracija. »Za vratom imamo inšpekcije; koliko jih je, še sam ne vem. Dušite nas z administracijo (na primer poročili za statistiko, poročili za odpadno embalažo, takšnimi in drugačnimi poročanji, ki so največkrat sama sebi namen) in drugimi birokratskimi omejitvami,« priča in spomni, kako so jim leta 2008 gradbeni inšpektorji naložili rušenje enega od njihovih lokalov.

»In ko se mesec obrne, bomo spet nakazovali denar – davke za javni sektor, ki ga je nedvomno preveč in živi nesorazmerno z zmožnostmi države in davkoplačevalcev. Brez vas seveda država ne more funkcionirati, a da bi imeli trije iz gospodarstva na grbi enega državnega uslužbenca, je nedvomno preveč. Se vidimo prihodnje leto, ko bo to igračkanje udarilo po vseh. Jaz kljub zagonu in izzivom počasi ne zmorem več tega. Če se ne bomo 'resetirali' sami, upam, da nas bo zlomila ekonomija, ker tako enostavno ne gre več. Evo, zdaj mi je lažje in grem lahko končno do otrok, da jih vsaj poljubim za lahko noč.«

Servis za državljane

Odzivi na njegove besede so bili množični. Prejel je tako izraze podpore kot tudi malo manj prijetne povratne informacije. Nekateri so mu očitali, da se skozi objavo samo promovira, drugi so bili užaljeni, a jim sporoča, da je bil zapis spontan, brez preračunljivosti v ozadju in da predstavlja neke vrste katarzo. »Veliko se vas je oglasilo z besedami podpore in viralno delitvijo zapisa. Nekaj ljudi me je tudi poslalo nekam v … Med javnimi uslužbenci trenutno nisem ravno priljubljen. Še enkrat želim izpostaviti, da nikakor ne gre za napad nanje. Kot sem zapisal, živimo v simbiozi – eden brez drugega ne obstajamo. Lahko pa drug drugemu veliko pomagamo in si poenostavimo ter polepšamo življenje,« je sporočil dan kasneje po objavi prvega zapisa. Izpostavil je še, da upa, da bo vlada zagrizla v poenostavljanje sistema javne uprave, saj »bi morale biti javne službe učinkovit servis državljanom. Nekje je to že urejeno, marsikje (še) ne.«