logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo logo
star Bookmark: Tag Tag Tag Tag Tag
Slovenia

Ustavimo inflacijo inflacijskih groženj

Danes je raven ameriške brezposelnosti za 2,5 odstotka nižja, kot je bila tedaj, ko smo vsi zagotavljali, da je gospodarstvo doseglo »naravno« stopnjo brezposelnosti. Ko sem bil v 90. letih asistent, je bilo pravilo palca, da tako nizka brezposelnost vodi k 1,3-odstotni točki povečanja inflacije na leto. Če bi bila letos inflacija 2 odstotka, potem bi bila prihodnje leto 3,3-odstotna. In če bi brezposelnost še naprej ostala na enaki ravni, bi bila stopnja inflacije čez dve leti 4,6 odstotka, čez tri pa 5,9 odstotka.

Toda staro pravilo palca ne velja več. Stopnja inflacije v ZDA bo v naslednjih letih ostala okoli 2 odstotka na leto in odločitve glede naše monetarne politike bi morale to dejstvo upoštevati.

Seveda je bilo omenjeno splošno sprejeto vedenje med ekonomisti v 90. utemeljeno. Med letom 1957 in 1988 je inflacija na predvidljiv način ustrezala nihanju v ravni brezposelnosti. Naklon najenostavnejše možnosti Phillipsove krivulje je bil –0,54 ob upoštevanju prilagajajočih pričakovanj: vsaka odstotna točka padca brezposelnosti pod ocenjeno naravno stopnjo je bila prevedena v 0,54 odstotne točke povečane inflacije naslednje leto.

Ocenjeni negativni naklon Phillipsove krivulje (torej –0,54) med poznimi 50. in poznimi 80. leti je nastal iz šestih pomembnih empiričnih opazovanj. Leta 1966, 1973 in 1974 je inflacija narasla v kontekstu relativno nizke brezposelnosti. Leta 1975, 1981 in 1982 pa je inflacija ob razmerah relativno visoke brezposelnosti padla.

Od leta 1988 pa je bil naklon najpreprostejše Phillipsove krivulje, kar je bilo mogoče, dejansko nič, z ocenjenim koeficientom regresije komaj 0,03. Tudi pri veliko nižji brezposelnosti od tega, kar so ekonomisti predvidevali kot naravno stopnjo, se inflacija ni povečala. Podobno se je zgodilo, ko je med 2009 in 2014 brezposelnost precej presegla, kar so ekonomisti predvideli kot naravno raven: inflacija ni padla in ni bilo deflacije.

Čeprav zadnjih 30 let ni ponujalo analogij s podatki iz obdobja 1950–1980, pa še vedno mnogi verjamejo, da se morajo tvorci monetarne politike še naprej osredotočati na tveganja hitro povečane inflacije s predvidevanjem, da inflacija pomeni večjo grožnjo kot možnost recesije. Trije pomembni ekonomisti na primer – Peter Hooper, Frederic S. Mishkin in Amir Sufi – so nedavno objavili tekst, v katerem trdijo, da je Phillipsova krivulja v ZDA »samo v obdobju zimskega spanja« in da so ocene, ki kažejo skoraj povsem položno krivuljo v zadnji generaciji, nezanesljive, kar naj bi bilo posledica »endogenosti monetarne politike in pomanjkanja variacij v vrzeli brezposelnosti«.

Ne vem, kako so prišli do tega sklepa. Navsezadnje nam računalnik lepo pove, da so ocene iz obdobja 1988–2018 verjetno trikrat bolj natančne kot ocene iz obdobja 1957–1987. Poleg tega je okno, zajeto v standardni specifikaciji Phillipsove krivulje, prekratko, da bi lahko dovolilo kakršen koli substancialen odgovor glede monetarne politike.

Izbruh inflacije vsekakor lahko predstavlja grožnjo. Toda enostransko osredotočanje na to tveganje je učinek nekega drugega obdobja. Prihaja iz časov, ko so si ameriške administracije druga za drugo (najprej tista Lyndona Jonhsona, potem Richarda Nixona) obupno prizadevale za ekonomijo pod visokim pritiskom in ko je vodstvo centralne banke (Arthur Burns) z veliko ustrežljivostjo izvrševalo predsednikove zahteve. Takrat je bil kartel, ki je nadziral globalni ključni input gospodarstva (nafta), zmožen povzročiti velikanske negativne pretrese na strani ponudbe.

Če bi bile razmere še vedno takšne, bi se upravičeno lahko bali vrnitve ravni inflacije, kakršna je bila v 70. letih. Toda teh razmer ni več.

Čas je, da prenehamo zanikati, kar nam govorijo dejstva. Dokler se ne spremeni struktura gospodarstva in prevladujoča kombinacija ekonomskih politik, obstaja zelo majhno tveganje, da se bodo morale ZDA soočiti s pretirano inflacijo v naslednjih petih letih. Za tvorce monetarne politike je priporočljivo, da medtem usmerijo svojo pozornost na druge probleme.

J. Bradford DeLong je profesor ekonomije na University of California v Berkeleyu, bil je pomočnik finančnega ministra ZDA v času Clintonove administracije.

© Project Syndicate, 2019

Themes
ICO